Dolgotrajnemu sedenju se na številnih delovnih mestih ni moč izogniti, s staranjem prebivalstva in podaljševanjem delovne aktivnosti se stara tudi delovna sila, kronična bolečina pa je lahko povezana z delom. Vse to prinaša številne izzive tudi na področju varnosti in zdravja pri delu. Čeprav se je konferenca že odvila, se nam je zdelo smiselno, da poudarke objavimo na portalu:
V Sloveniji po podatkih Eurofounda pri delu skoraj ves čas sedi približno tretjina zaposlenih, ženske nekoliko pogosteje kakor moški. Če k temu prištejemo še dobro tretjino tistih, ki pri delu sedijo od ene do treh četrtin delovnega časa, in ves čas sedenja v avtomobilih, pred televizorji in še kje, smo brez vsakega dvoma družba sedečih ljudi.
Raziskava Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine (2019) je v zvezi s kronično bolečino ugotovila, da to vrsto bolečine čuti dobra petina anketiranih, ženske bistveno pogosteje kot moški. Raziskava je pokazala tudi, da kronična bolečina s starostjo narašča ter da pri dveh od petih anketiranih vpliva na delo v službi.
Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu – EU-OSHA je leta 2019 v evropski raziskavi podjetij o novih in nastajajočih tveganjih ESENER ugotovila, da v Sloveniji v skoraj štirih od petih podjetij obstajajo delovna mesta, kjer delo zahteva daljše sedenje, v prav tolikih, da delo zahteva ponavljajoče se gibe dlani ali rok, v dveh od petih so položaji pri delu utrujajoči ali boleči, v treh od petih obstajajo delovna mesta, kjer se dviguje ali premika ljudi ali težka bremena.
Homo Sedentare (sedeči človek) v delovnem okolju
Veliko poklicev (npr. v pisarnah, laboratorijih, klicnih centrih, v prevozništvu, šiviljski industriji) zahteva dolgotrajno sedenje. V Evropski uniji sedeče delo opravljata približno dva od petih zaposlenih. Ženske, kažejo podatki Eurofounda, o sedečem delu poročajo pogosteje. Prekomerno sedenje prinaša številne negativne posledice.
Mag. Alenka Plemelj Mohorič in dr. Katarina Kacjan Žgajnar z Zdravstvene fakultete sta opredelili sedentarno vedenje, ki presega zgolj sedenje – v ta sklop namreč sodijo vse dejavnosti, pri katerih človek med budnostjo ne izpolnjuje porabe energije za 1,5 MET (dejavnosti v sedečem, polsedečem, ležečem ali celo stoječem položaju telesa). Nanizali sta študije, ki ugotavljajo, da vsakodnevno sedenje med 7- in 8-imi urami predstavlja dejavnik tveganja za zdravje, sedenje 10 ur in več pa celo visoko stopnjo tveganja za zdravje. Med posledicami so zgodnja umrljivost, kostno-mišična obolenja,
bolezni srca in ožilja (več srčnih obolenj in tudi več kapi s tragičnim koncem), sladkorna bolezen tipa 2, nekatere vrste raka predvsem raka debelega črevesja, maternične sluznice in pljuč, depresivnost
in debelost. Med vedenjskimi strategijami za zmanjševanje sedentarnega vedenja sta izpostavili pogoste odmore, stanje, ko se pogovarjamo, telefoniramo ali gledamo televizijo, mobilne aplikacije in opomnike, da je čas za gibanje, zmanjševanje časa sedenja za zasloni in zmanjševanje motoriziranega prevoza.
Dr. Maja Petrič z Zdravstvene fakultete je v prispevku govorila o tem, kako sedeti, ko se sedenju ne moremo izogniti. Dolgotrajno sedenje brez rednih aktivacij mišic namreč povečuje nelagodje, občutek togosti v ledvenem in prsnem delu hrbta. Študije so pokazale, da je med dolgotrajnim sedenjem pojav prehodne bolečine v spodnjem delu hrbta povezan z bolj statičnim sedenjem.
Med priporočili je izpostavila: telo naj bo v prijetni pokončni drži (vzdržujmo nevtralni položaj hrbtenice z blago lordozo ledvenega dela hrbtenice), spreminjanje telesne drže med sedenjem (prednost imajo redni manjši premiki in ne le občasne menjave položajev v velikem obsegu) in prekinjanje sedenja (vstati vsaj vsakih 50 minut za 10-20 sekund, iztegniti hrbtenico in, če je mogoče, nekaj minut hoditi). Ko pa sedenje ni nujno, je priporočljiva redna telesna dejavnost (za vzdrževanje primerne gibčnosti telesa ter vzdržljivosti mišic trupa) in zmanjševanje časa sedenja (vsaj) v prostem času.
Staranje na delovnem mestu: naj bo varno in zdravju prijazno
Varnost in zdravje pri delu mora biti pomembna organizacijska in osebna vrednota od prvega vstopa na trg dela dalje, saj se posledice dela v ne-trajnostnih delovnih razmerah kopičijo in negativno vplivajo na našo varnost in zdravje ter kakovost življenja. Delež starejših delavk in delavcev se povečuje, nacionalna raziskava o zdravju in zdravstvenem varstvu pa kaže, da se s starostjo viša delež tistih, ki čutijo hude ali zelo hude telesne bolečine, imajo dolgotrajno bolezen ali zdravstveno težavo in slabše ocenjujejo svoje zdravstveno stanje.
Dr. Urša Bratun z Zdravstvene fakultete je govorila o motivih za podaljševanje delovne aktivnosti – raziskave so pokazale, da so med njimi zdravje, značilnosti dela, starost in izobrazba, spol, finančni položaj, zadovoljstvo z delom in občutek pripadnosti. Notranja motivacija se kaže kot bolj pomembna od zunanje. Med strategijami, ki jih lahko uporabijo organizacije, pa velja premislek o: vključevanju zaposlenih, priložnostih za učenje in mentorstvo, deljenju znanja, negovanju občutka pripadnosti in lojalnosti, občutku avtonomije pri sprejemanju odločitev, vključevanju vseh zaposlenih v izobraževanje in kontinuiran profesionalni razvoj, pohvalah, grajenju timov, trajnostnem slogu vodenja, pomenu grajenja dobrih medosebnih odnosov, vzpostavljanju stabilnega in varnega okolja brez ad hoc sprememb ter podpiranju osebnostnega razvoja.
Prof. dr. Tina Kavčič z Zdravstvene fakultete je govorila o ustvarjanju psihološko varnega delovnega okolja in stereotipih, ki se držijo starejših delavk in delavcev. Avtorice in avtorji med značilnostmi psihološko varnega delovnega okolja navajajo: da se lahko izrazimo brez strahu pred negativnimi posledicami za lastno samopodobo, status ali kariero; prepričanje vseh vključenih oseb, da je
določeno okolje varno za prevzemanje tveganja (npr. lahko odkrito govorimo o svojih stališčih in mnenjih in se tudi ne strinjamo z nadrejenimi ali večino, izrazimo svoje skrbi, postavljamo vprašanja, prosimo za pomoč, si želimo povratnih informacij, priznamo neznanje ali napako ipd.) ne da bi nas drugi zavrnili, osramotili, krivili, kaznovali ipd. To so okolja, v katerih vladajo vzajemno spoštovanje, sprejemanje, zanimanje, konstruktivno nestrinjanje in pomoč.
Stereotipi o starejših delavcih in delavkah pa vplivajo tudi nanje, in sicer jih lahko posledično manj verjetno izberejo za zaposlitev ali priložnosti za razvoj kariere (še posebej, če delo zahteva računalniške, fizične, socialne ali ustvarjalne spretnosti), zmanjšujejo samoučinkovitost starejših, starejši se prej odločajo za upokojitev in so manj zavzeti za delo.
Živeti in delati s kronično bolečino
Ocene Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine kažejo, da kronično bolečino čuti petina odraslega prebivalstva, ženske pogosteje kot moški. Čeprav je ta vrsta bolečine najpogostejša pri starejših, je prisotna tudi v delovno aktivni populaciji. Pri tistih s kronično bolečino, ki se v enem mesecu ne vrnejo na delo, se verjetnost za dolgotrajno nezmožnost za delo poveča, kaže praksa.
Izr. prof. dr. Alan Kacin z Zdravstvene fakultete je govoril o večplastnosti posledic bolečine, npr. osebna prizadetost (anksioznost, depresija, okrnjene dnevne dejavnosti, kakovost življenja, družabno, družinsko in poklicno življenje) in družbenoekonomske (povečani stroški zdravstvene oskrbe, nizka produktivnost, absentizem, zgodnje invalidsko upokojevanje). Med praktičnimi napotki ljudem s kronično bolečino je izpostavil, da je vsako gibanje bolje kot mirovanje, da je začeti in vztrajati lažje v skupini in pod strokovnim vodstvom, da je kronična kostno-mišična bolečina nesorazmerna dejanski okvari tkiva, zato je normalo obremenjevanje hrbta povsem varno (načrtno, a postopno), postaviti si je potrebno kratkoročne (tedenske) cilje, se veseliti uspeha ter ne obupati, pomembno se je naučiti tehnik za samopomoč, ko se stanje poslabša (začasno zmanjšanje telesne dejavnosti, kognitivno-vedenjske tehnike, raztezanje, ogrevanje idr.), zlasti pa je treba pridobiti strokovne informacije o tem, kako možgani uravnavajo kronično bolečino – znanost o bolečini.
Tina Rozman z URI Soča je predstavila dejavnike, ki pri ljudeh s kronično bolečino vplivajo na delazmožnost – med njimi so demografski in socio-ekonomski (npr. starost, dohodek, izobrazba, zakonski stan), simptomi (npr. bolečina, utrujenost, telesna zmogljivost, kognitivne funkcije, motnje razpoloženja), delo (npr. fizični, organizacijski, psihosocialni), zdravstvena obravnava ter drugi. Med dejavniki, ki imajo pozitiven vpliv na delo, je izpostavila fizikalne in fizične (npr. ergonomsko urejeno delovno mesto, uporabo ergonomskih pripomočkov, pripomočkov za dviganje bremen, fizično manj zahtevno delo, zmanjšanje ponavljajočih se gibov, mirno delovno okolje, ugodne mikroklimatske razmere), organizacijske (npr. možnost prilagoditve dela in delovnega mesta, možnost prilagoditve delovnih nalog, redne odmore, prožen delovni čas ipd.) ter psihosocialne (npr. zadovoljstvo pri delu, razumevanje bolezni s strani kolektiva in nadrejenih).
Ana Miklavčič iz podjetja CenterKontura je predstavila primer uspešne poklicne rehabilitacije dolgotrajno brezposelnega starejšega delavca s kronično bolečino. Poklicna rehabilitacija je trajala tri leta (delavec je bil pred tem brezposeln več kot 30 let). Uporabili so biopsihosocialni model ter na uporabnika usmerjen pristop (vzpostavitev delovnega odnosa), uporabnika pa so v delovni proces vključevali postopoma. Pri tem so sodelovale številne organizacije in uporabnik sam.
Uporabne povezave: